»Hodim proti domu. Mesto se je umirilo. Toplo je. V relativno tišino naenkrat zareže panično cviljenje. Deset dolgih oguljenih repov izgine skozi rešetke na tleh. Ves se naježim, pripravljen sem na boj! Najraje bi zatulil v nočno nebo, odkril rešetke in se pognal za njimi. Ampak ne. V trenutku se zavem, katero živalsko vrsto pravzaprav zastopam. Zato raje odhitim domov, v šesto nadstropje. Pojem kos kruha, nekaj sira, nekaj kislih kumaric iz kozarca. V postelji pozneje mežikam pod strop in razmišljam, da moje kolegice najbrž prav tako kot jaz ležijo v svojem gnezdu in mežikajo v strop.«
»Najlepše je doma.«
»Osnovna tema je izguba doma, pa tudi pomanjkanje bližine.«
»Pri meni doma ni tista predstava. Ni pa niti ta. To sploh ni predstava.«
»Želim si, da bodo otroci in starši po ogledu te predstave šli domov z veliko vprašanji, ne odgovori.«
»Predstava, kot je dejala, 'seveda ne k njej domov,' temveč v Staro mesto elektrarno.«
»Nikoli več ne želim gledališča v živo jemati kot nekaj samoumevnega. Kaj pa vi? Strašljivo je.«
»Če igralec ni dovolj zbran ali dela nekaj na pamet, se podre vse. Zato je bila ta predstava zame velik izziv.«
»Zelo dolgo sem sanjal o tem, da bi lahko letel brez 'stropa'.«
»Don Giovannija kot 'Johna do vany' v kopalni kadi z lepim razgledom na praški grad resnično nekaj neverjetnega.«
Kliknite povezavo za prikaz izjav v želenem obdobju